Konec januarja 2021 je Vlada RS sprejela odlok, s katerim je župnijsko cerkev sv. Kancijana in tovarišev mučencev v Kranju uvrstila med kulturne spomenike državnega pomena. Pobudo za to priznanje kranjski poznogotski dvoranski cerkvi iz 15. stoletja je dala Župnija Kranj. Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj je dal pozitivno mnenje, z njim je soglašalo tudi Ministrstvo za kulturo. Kranjska župnijska cerkev sodi med najstarejša cerkvena središča na slovenskih tleh. Z vidika zgodovine stavbarstva predstavlja najpomembnejšo arhitekturno stvaritev srednjega veka na nekdanjem Kranjskem in drugo najpomembnejšo oziroma najvplivnejšo stavbo tega obdobja v Sloveniji.
Arheološki začetki cerkve segajo v čas langobardske postojanke na tem mestu v 6. stoletju. Prvi materialni dokazi o obstoju cerkve v 6. stoletju so bili odkriti z izkopavanji severno od cerkve leta 1972. Na dan je prišel večji del temeljev osmerokotne krstilnice s prizidano polkrožno apsido. V 9. stoletju je na mestu prve cerkve že nastala druga, vendar njena oblika in velikost nista znani. Patrocinij (sv. Kancijan, sv. Kancij, sv. Kancijanila in sv. Prot, njihov učitelj), ki je bil v Ogleju češčen že v 5. stoletju, in geopolitični položaj govorita o predmadžarski oglejski misijonski postaji, po vnovični nemški osvojitvi Karniole oziroma dežele Kranjske v drugi polovici 10. stoletja pa je postala središče nove župnijske organizacije v okviru kranjske mejne grofije. Z osamosvojitvijo nekaterih župnij v 11. stoletju se je obseg pražupnije že zelo zgodaj skrčil, vendar je nato vse do jožefinskih reform ostal nespremenjen. Cerkev se v virih prvič omenja posredno z župnikom leta 1251, s patrocinijem pa leta 1309. Vse pravice nad izredno bogato župnijo so posedovali oglejski patriarhi. Cesar Maksimilijan I. je leta 1507 župnijo inkorporiral ljubljanski škofiji, a ne s polnimi pravicami, zato je škofijska jurisdikcija ostala oglejskemu patriarhu. V tem pogledu jo je za ljubljansko škofijo po večletni pravdi pridobil šele škof Tomaž Hren leta 1620.
Stara predromanska cerkev je ostala nespremenjena do 15. stoletja. Začetke gradnje nove (sedanje) cerkvene stavbe so rekonstruirali s pomočjo starih listin in najdenih arhitekturnih členov. Kot prva je pomembna listina iz leta 1413, ki med drugim govori o gradnji današnjega dolgega kora. V poznih tridesetih letih (po letu 1434) se v zapisniku spora pri imenovanju naslednika župnika Kolomana omenjata zvonik in zvon, kar lahko posredno povežemo tudi z ladijsko lupino. Skorajda gotovo z gradnjo niso začeli pred letom 1426, saj je imel tedanji kranjski župnik Koloman de Manswerd (pred 1405–1434) veliko dela z gradnjo novega župnišča.
Prva gradbena faza okoli leta 1413 je zajela gradnjo prezbiterija, ki so ga prizidali tedaj še predromanski ladji. Druga faza okoli leta 1430 je zajela gradnjo zvonika s portalom in lunetnim reliefom Molitev na Oljski gori ter štirirogeljnim zvezdastim obokom v nadstropju. Gradnjo zvonika so verjetno v nekaj letih zaključili in jo nadaljevali z zidavo ladje s posameznimi členi obočnega sistema: konzole pod pevskim korom, ladijskih služnikov, konzol na slavoločni steni in štirih slopov s kapiteli. Tretja faza gradnje po letu 1452 je zajela obokanje pritličja pevskega kora in zvonika, nato pa še ladje v celoti. Kmalu po letu 1452 je t. i. Mojster kranjskega ladijskega oboka prevzel izdelavo obokov. V ladji so oboki zasnovani tako, da rebra tvorijo vzorec osemkrakih zvezd. V naslednjih desetletjih so verjetno obnavljali zlasti oltarno opremo, ki je morala biti zelo bogata, saj npr. vizitacijski zapisniki iz 17. stoletja naštevajo kar dvanajst oltarjev, čeprav so jih nekaj v tistem času že odstranili, tako da naslednje vizitacije naštevajo sedem oltarjev. Najbolj znan je glavni krilni oltar, t. i. Kranjski oltar, ki je nastal okoli leta 1500 in je cerkev krasil do leta 1790. V naslednjih stoletjih stavba razen oltarjev ni doživela večjih predelav. Pred letom 1772 je bila na novo postavljena streha zvonika, nekoliko kasneje pa prizidana zakristija na južni strani prezbiterija.
Po obsežni obnovi v drugi polovici 19. stoletja, ko so nastali novi oltarji, slikana okna in poslikava sten, so se leta 1934 začela prva strokovno vodena obnovitvena dela. Pod vodstvom takratnega deželnega konservatorja Franceta Steleta so odstranili ali prebelili večino poslikav iz 19. stoletja. V osrednji zvezdi in pod zvonikom so odkrili gotske freske ter odstranili večino oltarjev in drugo opremo. Ostala sta predvsem dva stranska oltarja, delo kamnoseka Felixa Tomana iz Ljubljane. Namesto nekdanjega glavnega oltarja so postavili novega po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, ki je leta 1938 napravil načrt tudi za levi stranski oltar, posvečen Mariji. Okoli leta 1970 so obnovili fasado cerkve, nekaj let prej pa cerkev na novo zasteklili z vitraji slikarja Staneta Kregarja. Zadnja obsežna restavratorska dela so bila izvedena med letoma 2004 in 2010, ko so restavrirali izvirne omete v notranjščini, statično sanirali rebra, sklepnike očistili in jih restavrirali v izvirni podobi. Na zunanjščini posebej izstopa ureditev lapidarija, ki ga poleg dveh fragmentov rimskih nagrobnikov in drugih gotskih ostalin sestavljajo še dva dela nagrobnika kranjskega župnika Kolomana de Manswerd (umrl leta 1434) in nagrobnik kranjskega župnika Matije Operta (umrl leta 1511). V času župnika Kolomana, okoli leta 1430, je nastal tudi relief Molitve na Oljski gori v timpanonu glavnega portala.
Sredi 19. stoletja je Janez Vurnik v drugi gotizaciji cerkev na novo opremil, v tretji veliki obnovi do leta 1892 pa je nastala poslikava Matije Bradaška. V notranjščini je najprej pomemben prezbiterij z oltarjem iz leta 1934, ki je šesti na tem mestu. Sedanji oltarni nastavek je nastal leta 1934 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika (1884‒1971), kipi so delo kiparja Franceta Goršeta. Ob slavoloku stoji Marijin oltar, ki je nastal leta 1938 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, stranska pa sta delo ljubljanskega kamnoseka Felixa Tomana iz let 1890–1891.
Na severni strani prezbiterija stoji kapela božjega groba, zgrajena sredi 19. stoletja kot kapela sv. Križa, kasneje krstna kapela, ki je bila leta 1962 obnovljena po načrtih arhitekta Ladislava Khama. Od nekdanjega okrasa sta ostali le dve stenski sliki Matije Bradaška iz leta 1892 z motiviko sv. Križa, medtem ko je Krst v Jordanu v sgrafitto tehniki delo Staneta Kregarja, ki je avtor tudi vitrajev v kapeli in cerkvi, nastalih v letih od 1963 do 1969. V ladji izstopa obok v obliki osemkrakih zvezd, okrašenih z rastlinskimi in figuralnimi sklepniki.
Dr. Robert Peskar meni, da je kranjska župnijska cerkev pomembna že kot stavbni tip, se pravi cerkev dvorana, saj je postala vzor za številne župnijske in druge cerkve po slovenskih deželah. »Zaradi izvedbenih kakovosti v obliki zvezdastih obočnih shem, okrašenih s polnoplastičnimi sklepniki, je po letu 1452 uveljavila standard pri oblikovanju cerkvenih prostorov in zaradi tega zasluži sloves kot najvplivnejša stavba v zgodovini arhitekture na Slovenskem. Dalje je izvajalec, ki ga zasilno imenujemo Mojster kranjskega ladijskega oboka, ustvaril pravo arhitekturno šolo, katere vpliv sega še močno v 16. stoletje, čeprav so se arhitekturni tokovi večjih umetnostnih centrov obrnili v drugačno smer. Cerkev in njena gradnja sta tesno povezana še s Hermanom II. Celjskim, najpomembnejšim mecenom v zgodovini Slovenije, in župnikom Kolomanom de Manswerdom, ki je cerkvi podaril tri izjemno dragocene rokopisne knjige, prave svetovne umetnine izjemne vrednosti, ob katerih nam še danes, ko jih listamo, zastaja dih.« Dr. Preskar obžaluje, da ni več kril t. i. Kranjskega oltarja iz časa okoli leta 1500, ki jih je župnija, da bi dobila sredstva za obnovo, leta 1886 prodala na Dunaj. »Je pa cerkev leta 1790 pridobila oltarno menzo, ki jo je izdelal Francesco Robba s sodelavci za ljubljanski frančiškanski samostan. Omeniti bi morali še vrsto detajlov, kot so stavbna plastika iz 15. stoletja, vitraji Staneta Kregarja in druge ogleda vredne umetnine.«
Vir: Družina, letnik 70, številka 9, leto 2021
