Preskoči na vsebino

nalagam novice...

GOSPODOV VNEBOHOD

„Štirideseti dan veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano in je vnebohod prestavljen na sedmo velikonočno nedeljo“.  Tako  pravijo določbe o novi ureditvi bogoslužnega leta.

Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma  eno dogajanje. K vstajenju v pravem pomenu besede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem.

Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja.

Ko pravimo, da je Kristus šel v nebesa hočemo povedati, da ni več po zakonom in postavo končnih in minljivi stvari da ni, da ni podvržen silam narave in zgodovine, času in prostoru. Po svojem vnebohodu je v vseh časih in prostorih. Je nad vsemi časi in prostori.

Začel je povsem nov, nam sedaj nedostopen način bivanja!

Ko v veroizpovedi molimo, da „sedi na desnici Očetovi“, priznavamo, da je deležen vse Božje moči in slave. Jezus iz Nazareta, ki je trpel stisko in revščino zemeljskega življenja, ki so ga ljudje izgnali iz svoje srede in ga je svet videl, kako trpi in umira na križu, je zdaj „odet“ v Božji sijaj, v Božjo slavo in postavljen za Gospoda vseh stvari.

Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je Kristus „s svojim vstajenjem bil postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi: in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že samim tudi oživlja, očiščuje in krepi vse tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj  človeško in si v ta namen podvrgla zemljo“ (CS 38,1).

Slavo, ki jo je Kristus že prejel od Boga, svojega Očeta, hoče dati tudi nam. Od tedaj naprej, ko je šel k Očetu, je tudi nam  odprta pot k Bogu.

Nič več se nam ni treba bati skrivnosti našega bivanja. Nič več nismo ujetniki, sužnji smrti in greha. Naša  usoda je v rokah našega Odrešenika in Gospoda.

Tistega Gospoda, ki je molil: „Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, preden je svet nastal“ (Jn 17, 24).

vir: http://kapitelj.com