Kranjska župnijska cerkev se v 15. stoletju ni odlikovala zgolj s svojo arhitekturo, temveč tudi z imenitno opremo. Oglejski kancler Paolo Santonino, ki je pozno poleti leta 1486 pripotoval v Kranj, kjer je obiskal kranjsko župnijsko cerkev sv. Kancijana, je poleg bogate opreme ("več kot 16 srebrnih kelihov, srebrn in pozlačen tabernakelj, nenavadno velik in silno težak, vreden sedemsto dukatov, prav tako tudi srebrne križe in več relikvij svetnikov v srebrnih relikviarijih, pa tudi razne knjige in veliko dragocenih paramentov: vse to bi bilo primeren okras kateri koli stolni cerkvi...") v svojem dnevniku posredno omenil tudi bogato župnijsko knjižnico, ki je morala biti tačas ena najbogatejših na Kranjskem – prednjačile so seveda samostanske knjižnice. V Nadškofijskem arhivu v Ljubljani hranijo iz te knjižnice še 19 zvezkov. To je le skromen preostanek nekdanjega fonda, ki je že v 15. stoletju doživel huda pustošenja. Knjige so si v cerkvi pri sv. Kancijanu po vsej verjetnosti prostor delile skupaj z arhivom, ki se je nahajal v žagradu (zakristiji). Leta 1442 je vojska celjskega najemnika Jana Vitovca zavzela Kranj in oplenila tudi župnijsko cerkev. Iz zakristije je odnesla tam shranjene listine meščanov in plemičev. O uničenju listin govori dokument iz leta 1445, morda je podobna usoda doletela tudi knjige. Podobno se je zgodilo leta 1457, ko se je Vitovčeva celjska vojska morala umakniti iz Radovljice. Ob umiku je v besu zavzela, požgala in oropala mesto Kranj, potem pa se je napotila domov proti Celju.

Najpomembnejši rokopisi iz nekdanje župnijske knjižnice so bile darilo dveh pomembnih kranjskih župnikov. Prvi je graditelj kranjske župne cerkve, župnik Koloman de Manswörth. Izhajal je iz vrst ministerialnega plemstva iz Mannswörtha pri Schwechatu blizu Dunaja. Pred nastopom službe v Kranju je opravljal že številne pomembne funkcije. Tako je bil s strani papeža Bonifacija IX. imenovan za častnega kaplana, bil je župnik v Kamnu v Podjuni, pri sv. Štefanu na Zilji, prošt pri cerkvi sv. Virgila v Brežah, kanonik v Strassburgu, pisar krških škofov in generalni vikar oglejskega patriarha. Bil je tudi v stalnih stikih z grofom Hermanom II. Celjskim in pomemben kulturni mecen. Poleg gradnje župnijske cerkve je Kranju leta 1412 zapustil tudi tri dragocene iluminirane rokopise, dva od njih se danes nahajata v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. To sta Moralia in Job Gregorja Velikega in Misal, darilo za Marijin oltar. Tretji rokopis – Biblija – je izgubljen.

Rokopis Moralija in Job papeža Gregorja Velikega je nastal leta 1410 (sl. 1). Predstavlja enega najvažnejših spomenikov knjižnega slikarstva v Sloveniji, ki močno presega regionalni pomen. Je odličen primerek mednarodnega gotskega sloga, kakršne je gojil dvor avstrijskih vojvod. Robni motivi prepletajoče se listnate trte so značilni za takratno češko – avstrijsko rokopisno ornamentiko. Tudi pri upodobitvah posameznih figur v inicialah (Marija, Job) je opaziti češke vzore. Rokopis je delo dveh mojstrov iluminatorjev: začel ga je Heinrich Aurheym, ki je tedaj delal predvsem za avstrijskega nadvojvodo Ernesta Železnega, nadaljeval pa in 22. avgusta leta 1410 dokončal Jakob Chaczpek, član Kolomanove hiše in omizja (kot piše v zaključnem kolofonu rokopisa). Naročnikovo identiteto poudarjajo poleg zaključnega napisa še portret naročnika na spodnjem robu 2. strani, klečečega skupaj s svojo sestro ob Gregorjanskem Kristusu (? – sl. 3), ter Kolomanov grb na dnu 4. strani z inicialo U (sl. 4).

V Misalu tekst v dveh stolpcih krasijo le iniciale ter robni motivi iz listnate trte, ki dokazujejo istega avtorja kot pri nastanku Moralij (Heinrich Aurheym). Zanimiva pa je slogovno precej drugačna kanonska slika Križanja z Marijo in Janezom Evangelistom (sl. 5). Plastičnost rastlinskih robnih motivov je izrazito manjša, tudi obdelava oblačil je manj natančna in izpričuje slog prve polovice 15. stoletja. Ta slika je bila očitno naknadno vstavljena v rokopis.

Drug pomemben kranjski župnik in donator je bil doktor cerkvenega prava Matija Operta. V Kranj je prišel v sedemdesetih letih 15. stoletja. Za župnika v Kranju ga je verjetno imenoval cesar Friderik, pri katerem je opravljal službo dvornega kaplana. Leta 1469 je bil še študent dunajske univerze. Doktoriral je 5. februarja 1484 v Padovi. Po prihodu v Kranj je zaključil zadnja gradbena dela pri cerkvi in poskrbel za bogato glasbeno življenje v župniji, ki ga je posebej pohvalil tudi oglejski kancler Paolo Santonino ob svojem obisku leta 1486. Matija Operta je na svoje stroške izkopal vodnjak pri župnišču, dal postaviti nove orgle, kranjski župniji pa je podaril tudi dragocen rokopis v dveh delih (posebej za zimski in poletni čas) – Antifonar iz leta 1491 (sl. 6, 7). Kot pravi kolofon na koncu prvega dela je avtor rokopisa in ilumunacij Joannes von Werd iz Augsburga. Oba dela kodeksa sta bila napisana posebej za kranjsko župnijsko cerkev, kar dokazuje upodobitev sv. Kancijana v iniciali zimskega dela in upodobitev angela grbonosca s kranjskim grbom na naslovnicah obeh delov. Gre za najstarejšo upodobitev kranjskega grba (sl. 8). Avtor je ustvarjal v tradiciji salzburške in augsburške iluminatorske šole, ki se kaže v bogati rastlinski dekoraciji robov z motivi akanta in listnate trte. Vplivi nizozemske so vidni v vpletanju naturalističnih motivov živali in ljudi. Na štirivrstičnem notnem črtovju rdeče barve so melodije posameznih antifon, responzorijev idr., napisane s štirioglatimi notnimi glavicami. Impresivni zunanjosti kodeksov odgovarja tudi njuna notranja oprema. Izstopata predvsem obe prvi strani obeh kodeksov in kolorirane t. i. historizirane iniciale (v prvem kodeksu jih je devet, v drugem pet). Obe prvi strani kodeksov sta si po okrasju podobni. V celoti se Kranjski antifonar s svojo kvaliteto postavlja ob bok Moralijam.